Nasveti za dobro počutje

…..za nabiranje čemaža!

Saj niste pozabili nanj, kajne?!

Za “osvežitev” spomina :

http://zdravje.blog.siol.net/2008/04/20/cemaz-za-medvede-in-ljudi/

Pri nas je prva “runda” že pošla  

Ne, ne, nismo ga toliko pojedli. Z njim smo razveselili naše sorodnike in prijatelje.

Vsekakor bo v naslednjih dneh domača “proizvodnja” spet stekla  

No, tako, zdaj pa le v akcijo! 

Neverjetno, kako dnevi v “veselem decembru” brzijo

Res je že skrajni čas, da: Vam, dragi moji blogarski prijatelji – in seveda tudi vsem Vam, ki pridete k meni na obisk le včasih, napišem nekaj besed ob koncu leta.

Vsem, ki me sprašujete koliko snega imamo pri nas, sporočam, da je našega ježka zamedlo.

Dokaz:

Pa pošteno mraz je tudi te dni, tako, da še našega mačka Tačka, kljub toplem “plašču,” večkrat zebe:

Kaj naj vam napišem ob koncu leta?

Predvsem: Pazite na svoje ZDRAVJE!

Ne pretiravajte s hrano, ne zbasat preveč potice in drugih dobrot vase in: ne pozabite na jutranje jabolko!

Saj veste: eno jabolko na dan, prežene zdravnika stran!

Da bo Novo leto po vaši meri, Vam pošiljam še KOŠ SREČE!

Simbol zanjo so tudi polži, torej: samo za Vas: trojna porcija!

Saj ste opazili, kako mali škratek na sliki nagajivo gleda, kajne?

Zgledujte se po njem, nadenite si nasmeh na obraz in hajdi novim dogodivščinam naproti!

SREČNO Vam kličeva: zdravje in moj fotograf!

smo že pojedli

Vsako jesen nas obišče ježek ………

Izkoristite ta prelep jesenski čas za sprehod, nabiranje kostanja, druženje s prijatelji……..

Skratka: vsem, ki prihajate na mojo stran, želim veliko lepih jesenskih trenutkov!

Kumare

Stare zeliščarske bukve pišejo, naj ženske v meni pijejo kumarični sok. Le-ta velja za staro čislano zdravilo zoper valovanje krvi. Francozinje pijejo kumarični sok za vitko linijo. Slovenke pa si kumare polagamo na obraz za lepo in sijočo kožo. Kumare naj uživajo tudi srčni in ledvični bolniki.

Večkrat slišimo ljudi tarnati, da so kumare oz. kumarična solata težko prebavljive. Prav imajo – a le delno. Slednje namreč drži le za nezrele zelene kumare. Če trgamo zrele kumare, to je takrat, ko že začne koža rumeneti, s prebavo, krči in plini nimamo težav. Kadar jemo kumare, potem nekaj časa ni priporočljivo pitje gaziranih pijač, ker se lahko zaradi preveč plinov pojavijo močni krči v trebuhu. Soka kumar nikdar ne zavržemo, kajti prav v njem je večina zdravilnih snovi in učinkovin.

Domačih kumar ne lupimo

Kumara je sorodnica lubenic, buč in bučk. Sestavlja jo kar 97 odstotkov vode in je zelo revna s kalorijami: sto gramov kumar premore le 9,7 kalorije. Kljub velikemu odstotku vode sta v kumari zastopana tudi vitamin C in kofeinska kislina, ki med drugim pomirjata razdraženo kožo in zmanjšujeta otekline. V manjši meri so prisotni še vitamin A, B1, vrsta mineralnih snovi in insulinu podobne snovi. Z vlakninami izredno bogata je lupina kumar, zato kumar ne lupimo, pojemo jih z lupino vred – seveda le tiste, ki so pridelane doma in nismo uporabljali pesticidov. Kupljene v trgovini pa olupimo.

Kronično zaprti naj jedo kumarično solato

Kumara je prijateljica srčnih in ledvičnih bolnikov že zato, ker odvaja vodo iz telesa. Učinkovito topi sečno kislino, zato je koristna za tiste, ki jih mučijo kamni v mehurju in ledvični kamni, če so le-ti iz sečne kisline. Ljudsko zdravilstvo uporablja sveže iztisnjen kumarični sok za odvajanje žlindre in strupenih snovi iz telesa ter čiščenje in normaliziranje še tako zakisane krvi. Pijemo ga po požirkih. Ljudska medicina meni, da nasoljen kumarični sok ugodno vpliva na tanko črevo, ledvice, pljuča in kožo. Kumarično solato naj uživajo ljudje, ki imajo težave z lenim črevesjem in kroničnim zaprtjem. Blato se bo zmehčalo, ovlažilo in tako bo iztrebljanje potekalo brez bolečin. Kumare priporočajo tudi pri zatekanju nog in rok, pri zdravljenju celulita, proti navalom krvi v meni, pri vročinskih boleznih, nespečnosti, zastrupitvah, črevesnih težavah. Kumarična solata je primerna tudi za diabetike, saj naj bi zniževala sladkor v krvi. Ženske v meni naj uživajo čim več kumaričnega soka, saj velja za staro preizkušeno zdravilo zoper valovanje krvi.

Kozmetično sredstvo, ki mu ni para

Kumare sodijo med najstarejša kozmetična sredstva. Že stari Grki in Grkinje so jih uporabljali za čiščenje kože na obrazu. Iz kumaričnega soka so pripravljali obloge za osvežitev polti. Tudi dandanes je kumarični sok v kozmetiki še vedno cenjen. Za nego kože obstaja komajda katero boljše sredstvo, kot je kumarični sok. Učinkovito topi strupene snovi, zato po redni negi s kumarami izginejo ogrci, lišaji, ekcemi, pege, omilijo pa se tudi težave pri luskavici, srbečici in pordečitvi kože. S kumaričnim sokom zdravijo tudi preležanine, vnetja kože, ozebline ter sončne pege in druge opekline, na katere lahko polagamo rezine kuamar. Svež sok se priporoča za krepitev oči in pri oteklinah pod očmi: vato namočimo v kumarični sok, polagamo na oči.

VIR: Pavla Kliner – GG

Različne vrste vrbovca vse bolj uporabljajo pri zdravljenju povečane prostate. Ta rastlina z drobnimi škrlatnordečimi ali rožnatimi cvetovi pa ni rezervirana le za moške tegobe, pač pa ga lahko pijejo tudi ženske, ki si želijo ohraniti zdravje.

Vrbovec

Veliko število vrst

Ime vrbovec naj bi se nanašalo na podobnost semen te rastline s semeni vrbe. Pri nabiranju in uporabi vrbovca moramo biti pazljivi. Obstaja namreč veliko število sort, ki pa niso vse zdravilne. Med zdravilnimi vrstami najbolje poznamo drobnocvetni oz. malocvetni vrbovec, (Epilobium parviflorum), le-ta je tudi na sliki. Lahko pa uporabljamo tudi ozkolistni, rožnocvetni, temno zeleni, gorski, hribski, močvirski, prodnati ali alpski vrbovec. Vse zdravilne vrbovce spoznamo po njihovih majhnih cvetovih v rdečkasti, bledo rožnati ali skoraj beli barvi. Za vse tudi velja, da niso posebno visoke rastline. Na drobnocvetni vrbovec najpogosteje naletimo v vlažnih gozdovih,ob potokih in izvirih. Ozkolistnega pogosto srečamo pogozdnih posekah, na grušču, med grmovjem, ob poteh, na obrežjih in gozdnih jasah. Včasih ustvarja čudovite škrlatne otoke sredi zelenih gozdov.

Vrbovec

Kaj in kako nabiramo

Pri zdravilnih vrstah nabiramo celo rastlino – steblo z listki in cvetovi. Rastlino poskušajmo odtrgati v sredini, da lahko še naprej požene stranske poganjke. Po trganju zraste še dva do trikrat. Nabrane liste še sveže razrežemo.

Za moške po 50-tem letu

Vrbovec vsebuje flavonoide, čreslovine, pektine, rastlinske hormone, lignane, snovi, ki imajo aktiven učinek na bolezenske spremembe v našem telesu. Vse te snovi imajo protivnetni učinek in zavirajo procese, ki povzročajo povečanje podmehurnice. Zato je vrbovec tradicionalno ljudsko zdravilo, ki se uporablja pri povečani prostati. Ta povzroča preglavice dosti moškim po 50-tem letu starosti. Če hočejo ublažiti ali preprečiti težave s prostato, naj pogosto uživajo vrbovčev čaj. Prostata se tako zmanjša in zmehča, čeprav še vedno ostane nekoliko povečana. Težave pri mokrenju se izboljšajo, kapljanje seča preneha in ta zopet odteka v močnem curku. A težave se lahko ponovijo. Zaradi prehlada, uživanja začinjene hrane, pitja mrzlih pijač, lahko prostata spet nabrekne. Zato se je tem stvarem bolje ogniti, če se le da.

Čajna kura

Pri težavah s prostato naj si moški privoščijo tritedensko kuro, nato pa za nekaj časa nehajo s pitjem tega čaja. Po določenem času jo spet ponovijo. Vsak dan naj spijejo dve skodelici čaja, eno zjutraj na tešče, drugo zvečer pol ure pred večerjo. Čaj pripravimo tako, da zvrhano žličko zelišča poparimo s četrt litra vrele vode in pustimo kratek čas namakati, nato precedimo.

Za ledvice in mehur

V ljudski medicini uporabljajo zdravilne vrbovce tudi kot blag diuretik pri težavah z mehurjem. Vrbovčev čaj čisti sečna izvodila, dobrodejen je za ledvice, priporoča pa se tudi ženskam, ki si hočejo ohraniti zdravje.

Vir: Pavla Kliner – GG

Šentjanževka velja za najboljši rastlinski antidepresiv. Izboljša razpoloženje in prežene potrtost. Je eno izmed najpriljubljenejših zelišč, ki so ga cenili že v antiki.

Šentjanževka je rastlina, ki ima dolgo tradicijo v ljudskem zdravilstvu in je še danes priljubljen zeliščni lek za lajšanje marsikaterih zdravstvenih tegob. Že v antiki sta jo hvalila Plinij in Galen, sloviti srednjeveški zdravilec Paracelzij pa jo je priporočal za celjenje ran in čiščenje krvi.

Cvete od maja do avgusta in brez težav jo boste našli tam, kjer so apnenčasta tla, najraje pa poganja na travnikih in gozdnih obronkih. Bogato razvejan nižji grm zraste od 25 do 60 cm v višino, po steblu so razvrščeni jajčasti listi brez peclja, cvetovi z množico prašnikov pa so zlatorumene barve. Od njenih sorodnic, ki niso zdravilne, jo ločimo pot tem, da sta po dva lista na steblu vedno v paru drug nasproti drugega. Da boste prepričani, če je rožica prava, v dlani zmečkajte polno razcvetel cvet. Iz njega se mora po zaslugi barvila hiperin, pocediti rdeč sok, zaradi česar je zel znana tudi pod ljudskim imenom krvavec. Po legendi naj bi namreč Jezusova kri oškropila rože, ki so rasle okoli križa, kasneje jih je nabral njegov najljubši učenec, sveti Janez. Ravno njemu šentjanževka tudi dolguje ime.

Za telo in dušo

V ljudskem zdravilstvu uporabljajo šentjanževko pri boleznih žolčnika in jeter, močenju postelje pri otrocih, driski, vnetju črevesja vročičnih obolenjih, histerijah, glavobolu, nespečnosti, bronhitisu, astmi, protinu in revmi in za boljše izločanje seča. Po čaju iz šentjanževke sežejo tudi pri vnetju in krčih maternice ter pri neredni menstruaciji. Med našimi babicami je bila zelo priljubljena čajna mešanica za ženske stvari, ki je poleg šentjanževke, vsebovala še belo omelo in pelin. S šentjanževim čajem zdravijo še gripo, oslabele živce, nervozno srce in slabokrvnost. Čaj pripravimo kot poparek iz ene do dveh žličk cvetov in skodelice kropa ter pustimo stati deset minut. Pijemo eno skodelico čaja zjutraj na tešče in eno zvečer pred spanjem. Čaj pijemo vsaj šest tednov, posebno v zimskih mesecih.

Šentjanževka ugodno vpliva tudi na duha, saj pomirja in odpravlja tesnobo, strah in potrtost. Z njo si lahko pomagamo pri težavah z živci, nevrozami, nespečnostjo, pomanjkanjem teka in depresijo. To potrjujejo tudi izsledki sodobnih raziskav.

Šentjanževo olje
je zdravilo za sveže krvaveče rane, poškodovane mišice, podplutbe, zmečkanine, bule, čire in otekline. Zelo ga čislajo tudi kot sredstvo za nego kože pri nečisti, razpokani, suhi in luskasti koži.Njega dni je moralo biti pri roki v sleherni hiši. Pripravimo ga iz svežih cvetov, dodobra napolnimo steklenico in prelijemo s kakovostnim oljčnim oljem. Tesno zaprto steklenico postavimo na sončno mesto. Vsebino večkrat dobro pretresemo. Po treh tednih, ko se olje obarva rdeče, pripravek precedimo v temne stekleničke, (tudi shranjujemo v temnem) da olje zaradi izpostavljenosti svetlobi ne izgubi zdravilnih lastnosti, ki se sicer obdržijo dve leti po pripravi. Uporabimo ga za masažo, za zdravljenje ran in kožnih težav. Če ga vtremo v kožo, je to zdravilo zoper revmo, protin, išias, lumbago. Če kanemo deset kapljic olja v žličko vode in pogoltnemo, bo zaleglo zoper vnetja, krče in bolečine v trebuhu.

Lajša težave menopavze

ko se pojavita razdražljivost in napetost. Lajša simptome hormonskih sprememb in pešanje vitalnosti. Priporočajo jo tudi pri potrtosti. Ker učinkuje počasi je treba čaj ali šentjanževko v obliki dražejev ali v drugih pripravkih, uživati vsaj mesec dni. Šentjanževka je koristna zel, a tisti, ki uživajo zdravila za srce in za preprečevanje strjevanja krvi, ali tisti, ki se zdravijo z antidepresivi, naj se o njenem uživanju nujno posvetujejo z zdravnikom.

Vir: Tomaž Kvas – Bio novice

Pavla Kliner – GG

Melisa (Melissa officinalis) zelo privlači čebele in krepi njihovo zdravje, kar sploh ni čudno. Beseda melissa grško pomeni čebela.

Melisa obnovi mladost

V zdravilstvu jo uporabljajo že več kot dva tisoč let. V Evropo so jo zanesli Arabci preko Španije. Gojili so jo zlasti menihi na samostanskih vrtovih. Srednjeveške zdravilske bukve jo omenjajo kot eliksir življenja s čudežno močjo. Tisti, ki so zjutraj redno pili melisin čaj, naj bi živeli krepko čez sto let. V 17. stoletju je postalo zelo znano melisino oziroma karmeličansko žganje, ki so ga začele proizvajati in v svet pošiljati bosonoge karmeličanke iz Pariza. Še dandanes je to žganje zelo v uporabi, zlasti na nemškem govornem območju, kjer ga poznajo pod imenom Kloster-frau-Melissengeist. Kot zdravilo za vse bolezni so meliso čislali tudi arabski modreci ki so se na zdravilstvo zelo spoznali. Priporočali so jo za zdravljenje božjasti, blodenj, besnenja, bolezenske zaspanosti in brezvoljnosti. Krepila in poživljala naj bi tudi srce, želodec, možgane in vse organe, kar jih je. Navduševalo je dejstvo, da naj bi obnovila mladost in pomagala opešani naravi. Zdravnik Paracelsus je prisegal, da je izmed vseh zeli najboljša za srce. Odpravila naj bi možganske zavore in poživljala duha. Plinij je svetoval, naj si z njo umivajo oči tisti, ki jim je začel pešati vid in jim rase siva mrena. Uveljavila seje tudi pri nas. Stari padarji so pisali:” Z melisno vodo lase zmivej, ne bodo nikoli sivi!”

Prija pred težkimi preizkušnjami

Zdravilnost, ki so jo melisi pripisovali že stari zdravitelji, je potrdila znanstvena medicina. Obnese se pri prebavnih težavah, denimo pri slabi prebavi, preveč kisline, slabosti, napenjanju, kolikah in krčih. Je blago pomirilo, ki pomaga pri žalosti, tesnobi, depresiji, lenobnosti, histeriji, stresu, nespečnosti, migreni, menopavzi, brezvoljnosti, nemirnosti, potrtosti in razdraženosti. Po čaju iz melise naj sežejo ljudje, ki jih čakajo težke preizkušnje – denimo študentje pred izpiti. Pomagal jim bo zbrati misli in utrdil spomin. Pridno naj ga pijejo tudi melanholiki, saj bo dobro del njihovi pretežno otožni duši. Krepi delovanje srca in znižuje krvni tlak. Vroč čaj pospešuje potenje, zbija vročino in uspešno zdravi prehlad, gripo, kašelj in infekcije. Ima protivirusni učinek, pomaga pa tudi proti alergijam. Učinkovit je pri zdravljenju senenega nahoda. Pri slabem zadahu je dobrodošel za spiranje ust. Blaži bolečine pri zobobolu in omotico pri nosečnicah. Dekleta si s poparkom očistijo in osvežijo kožo.

Čaj in mešanice za različne tegobe

Čaj iz melise pripravimo kot poparek: dve žlički zeli prelijemo s skodelico kropa in pustimo stati 10 minut. Še posebej zdrav in okusen je, če ga pripravimo iz svežih listov. Pijemo ga večkrat dnevno dalj časa. Zlasti bo prijal otrokom, starejšim in slabotnim osebam.Proti živčnim motnjam in nespečnosti melisi dodamo baldrijan, hmelj ali šentjanževko. Za zniževanje krvnega tlaka jo mešamo z lipovim cvetjem, za zdravljenje želodčnih tegob pa s kamilico ali poprovo meto.

Melisin poparek lahko vlijemo tudi v kopel, v kateri zvečer okopamo nemirne malčke, da se lažje pogreznejo v deželo sanj. Pri hudi nespečnosti odraslih pomaga melisino žganje. Nekaj kapljic zmešamo z vodo, spijemo pred spanjem. Žganje je dobrodošlo za vtiranje pri revmatizmu, blaži tudi pike žuželk.

Melisino eterično olje se uporablja v aromaterapiji za zdravljenje strahu, sramežljivosti in depresij. Ta priljubljena zel se skupaj s poprovo meto in drugimi zelišči pogosto znajde tudi v aromatičnih blazinicah za dihala, glavobol in pomiritev.

Vir:

PAVLA KLINER – GG

O njih sem že pisala in verjamem, da so še vedno “aktualni” in v rabi – za SREČO – se ve!

Dobro so nam poznani: pikapolonica, deteljica, slonček, podkvica, polžek, dimnikarček, pujsek………no, pa še kakšen bi se našel.

Danes je 13. -ti in še petek pa vrhu! Naj vam prinese kaj lepega …

Meni je ljuba:

Vsem vam, ki prihajate k meni na “obisk”, namenjam deteljico za SREČO:

………. vse dobre stvari so tri, evo, da bo ja držalo, še en zabojček:

Mesec maj ni le mesec ljubezni

Je tudi mesec, ko se pri nas začne praznik narcis. Ključavnice, kot jim pravijo v jeseniških rovtih, so spet prekrile pobočja Golice, Struške, Rožce, Dovške babe, pa tudi nižje ležeče travnike in senožeti.

Ime narcisa izhaja iz grške mitologije in simbolizira samovšečnost. V jeseniških rovtih jim pravijo ključavnice, o imenu pa legenda pravi tole:

Nekoč je Bog posvaril čebele, naj nikar ne delajo in nabirajo medu ob nedeljah in praznikih. Čebele pa ga niso ubogale in zato jim je med v rožah “zaključil”. Od tod ime ključavnice.

Zaradi zelo močnega duha zaznamo čemaž, še preden ga ugledamo. Gozdni česen ali čemaž ( Allium ursinum) je trajnica.

Na gornji sliki je čemaž, njegova soseda pa je rastlina, ki ni prava! Torej, pazite pri nabiranju!

No, ta je pravi!

Čemaž sem zmlela, dodala olivno in malce soli. Zeleno zlato bo zagotovo prav prišlo!

Okus je zelo podoben česnovemu, vendar je močnejši, bolj oster in pekoč. Cveti maja in junija. Na čemaž naletimo samo v senčnatih listnatih gozdovih. Poleti in pozimi se nabirajo samo čebulice, od marca do maja pa je najboljši čas za nabiranje vse rastline. S sušenjem izgubi rastlina svojo učinkovitost.

Če prevedemo njegovo latinsko ime, mu lahko rečemo tudi medvedji česen. Pripoveduje se, da ga iščejo medvedi, ko se prebudijo iz zimskega spanja, da si očistijo želodec, črevo in kri.Iz istih razlogov ga nabiramo tudi ljudje, ki si pomladi, če se le da, privoščimo spomladansko očiščevalno kuro iz njegovih osvežilnih listov. Torej je treba le v gozd in nabrati zeleno zlato.

Čemaž so poznali že stari Rimljani. Liste čemaža uporabimo kot dodatek k regratu, motovilcu in solati. Iz njih pripravimo slastno juho ali špinačo. Drobno narezane liste damo na kruh z maslom ali pa jih sesekljamo in uporabimo kot začimbo na cmokih, krompirju in jedeh, ki bi jim sicer okus zboljšali s peteršiljem.

Čemaž za jedačo in pijačo…

Spomladi si privoščimo kuro v obliki soka iz svežih čemaževih listov, poleti pa iz čebulic. Dve pesti enih ali drugih v mešalniku zmešamo z enim decilitrom vode, odcedimo in shranimo v hladilniku. Uživamo po dve žlici soka trikrat na dan. Nobena rastlina ni tako učinkovita za čiščenje želodca, črevesja in krvi, kot prav čemaž. Očisti celo telo, izžene škodljive, trdovratne snovi, napravi zdravo kri, prežene in uniči strupene snovi in zdravi kronično nečisto kožo. V zdravilnih knjigah beremo, da naj ga uživajo bolehni in šibki ljudje z lišaji, gnojnimi čiri, izpuščaji, pa tudi drugi. “Mladi ljudje bi cveteli kot rože in se razvijali kot jelke na soncu”, je zdravilne odlike čemaža pred stoletji strnil švicarski zeliščar in župnik Kunzle. Slednji še navaja, da je poznal družine, ki so prej celo leto bolehale, obiskovale zdravnike, polni lišajev po celem telesu, bledi, kot da bi že ležali v grobu in bi jih kure izbrskale.Po daljšem uživanju tega božjega daru, kot ga imenuje, pa so postali zdravi in sveži.

Ateroskleroza, holesterol, visok krvni tlak...

Čemaž je vse bolj cenjeno naravno zdravilo zoper napredujočo arterosklerozo oz. poapnenje žil. Učinkovito uravnava in znižuje krvni tlak.Znižuje maščobe v krvi oziroma škodljivi holesterol. Zavira tudi nastanek krvnih strdkov. Omili bolečine v želodcu in izboljša prebavo, zato sila dobro de pri driskah, vetrovih, slabi prebavi in izgubi teka. Sveže pripravljeni listi očistijo še ledvice in mehur ter pospešujejo izločanje seča. Gozdni česen zdravi bolna jetra, žolč in pljuča, posebno če imajo starejši ljudje zasluzena pljuča. Pod vplivom čemaževega soka se bo trda sluz zmehčala ter se izločila, težave pri dihanju pa prenehale. Da ima veliko razstrupljevalno moč na celotni organizem, smo že povedali. Mirne duše pa lahko zapišemo še to, da je učinkovito pomagalo za ohranitev telesnih in duševnih sposobnosti do visoke starosti. Ima ugoden vpliv na imunski sistem in zvišuje odpornost proti infekcijam.

Čemaževo vino in tinktura

Čemaževo vino naj bi lajšalo mnoge starostne težave, še posebej pri dihanju. V vinu le skuhajmo čemaž, ga osladimo z medom in napitek je gotov. Recept za čemaževo tinkturo pa je: vzamemo pet gramov sveže sesekljanih listov na deciliter 70-odstotnega alkohola, namakamo tri tedne. Jemljemo petnajst kapljic dnevno z vodo, sokom ali čajem.

Čemaž takoj spoznamo po dolgopecljatih, pritličnih suličastih listih in izrazitem vonju po česnu. Lahko ga zamenjamo z listi šmarnice in pegastega kočnika. Obe rastlini sta strupeni.Če smo v dvomih, za katero rastlino gre, je najzanesljivejši kazalnik vonj zmečkanega lista: čemaž ima tako izrazit vonj po česnu, da ne moremo zgrešiti.

Vir: Pavla Kliner – GG