Nasveti za dobro počutje ::

Nasveti za dobro počutje

ČE TE BO POJEDU, TE BO PA ŠE POSROU

15.02.2008

Vas je kdaj strah? Na kaj pomislite ob tej besedi? No to, da je strah votel, okrog ga pa nič ni, že vsi poznamo, ane?

V mislih imam nam znane strahove: pred izgubo nam dragih ljudi in stvari, izgubo službe, da ne bomo naredili izpita, da nam bo zmanjkalo denarja ali poguma, nekomu ne bomo všeč, da ne zgledamo dobro…….

To je noro ane, neomejeno število strahov je v nas in okrog nas. So naši vsakodnevni spremljevalci, ki nas hromijo, seveda kolikor jim mi pač to dopuščamo. Ponoči nam ne dajo spati in največkrat se rado zgodi, da “načnejo” tudi naše zdravje. Mnogim še takrat ni jasno, da je to že zelo resno opozorilo in da so nujni ukrepi in premiki.

Vprašajmo se iskreno: kolikokrat pa sploh pomislimo na to, kako strahovi vplivajo na naše zdravje? Strah prisili naše telo, da zavzame obrambno držo, dviga raven adrenalina, povzroča stres, nam kaže iluzorno sliko situacije. Zato se telo umika in brani, namesto, da bi napredovalo in se razvijalo. Stara modrost pravi, da sta v človekovem življenju samo dva osnovna tipa čustev: strah in ljubezen. Vam je to kaj znano? ;-)

strah_pred_temo.jpg
Kot otrok sem se bala teme. Z leti je sicer strah nekako izginil oziroma zbledel, se pa še presneto dobro spomnim, na kakšen način me je ta strah obvladoval.
Ko sem hodila še v osemletko, smo z dekleti pozimi hodile na drsališče in se vračale v temi. Takrat smo stanovali v bloku in vedno me je bilo strah, kadar na stopnišču ni gorela luč. In fantje v bloku so bili tako žleht, da so nalašč izklopili avtomat za prižiganje luči. Ojoj, tema na stopnišču! Potlej si tudi po stopnicah v četrto nadstropje nisem upala. In sem šla lepo pred blok in se drla pod balkoni kot jesihar, he, he, toliko časa, dokler me domači niso slišali in prišli naproti. Si predstavljate, kako sem klicala gor v četrto nadstropje, hi, hi, danes mi je smešno, takrat pa prav nič. Še sreča, da takrat okna v blokih niso tako dobro tesnila, kot danes. Če me ne bi nihče slišal, bi najbrž kar na zelenici pod balkoni prespala :-)

Zakaj se je ta strah v mladih letih tako zažrl vame, še danes ne vem. Me je pa moj oče vedno spraševal: “zakaj neki te je pa tako strah”? Mu ni šlo v glavo, meni pa še manj. In je hotel zadevo malo na hec obrnit, pa je vedno rekel: “Če te bo kdo pojedu, te bo pa še posrou.”

Gotovo sem ga še bolj debelo gledala, saj je kmalu prenehal s tem, samo njemu ljubim, stavkom :-)

Nato so prišla najstniška leta in strah je počasi izgubljal na moči. Se je našla kakšna simpatija in kavalir, ki me je zvečer pospremil domov. Tako se je moral strah pred temo počasi umakniti.

Sicer pa tudi v “zdejšnjih” letih nimam nobene želje zvečer sama hoditi po temnih ulicah ali celo po pokopališču! Menda, tako pravijo, se je treba bati kvečjemu živih ljudi, mrtvi na pokopališču ti ne storijo ničesar. Čisto verjamem, samo noč ima le svojo moč, ane?

Je vas tudi strah teme? Imate kakšne druge strahove? Vsi jih imamo.

  • Share/Bookmark

53 odgovorov za “ČE TE BO POJEDU, TE BO PA ŠE POSROU”

  1. komentar, št. 1, avtor: M&M

    moje strahove iz otroštva sem prinesla s sabo, imam jih še zdaj…pri teh leteih :)
    pred temo itak, ne hvala, ko je trda noč, jaz ne grem iz hiše(razen ko je blo treba po sina kam it, ni blema blo). prižigam si luči ko zmešana, ugaša jih mož. potem je tu strah pred parklji, ko je tisti večer, zaklenem trikrat vrata. so me kot otroka prestrašli do nezavesti, ne maram jih, enostavno sovražim jih. heh ja, pa tist brezvezn strah pred zobarji :) tole mi je zdej padlo na pamet, lahko da je še kaj.

  2. komentar, št. 2, avtor: Dajana

    @zdravje: Če to prenos misli… Poglej, o čem je danes pisala ana od srca. In jaz sem hotela na to temo, a enostavno ne utegnem.
    lp

    http://www.ednevnik.si/entry.php?u=odsrcadosrca&e_id=52577

  3. komentar, št. 3, avtor: Muki

    Ja, strah pred temo je prastrah, zapuščina evolucije. In če se ne motim ga je v blažji ali težji obliki občutil že praktično vsak. Strah pred nevidnim in neznanim pa me še danes včasih preseneti.

  4. komentar, št. 4, avtor: Dajana » Nočne more

    [...] potem naletim na zgodbo, ki ga je napisala Zdravje: Ko sem hodila še v osemletko, smo z dekleti pozimi hodile na drsališče in se vračale v temi. [...]

  5. komentar, št. 5, avtor: dare

    Strah je pri večini živih bitij eden glavnih pogojev za preživetje. Ko v dokumentarcu vidimo srno ali gazelo, ki ji srce utripa od strahu in se vidi , da ji celo telo drgeta v strahu pred nevarnostjo, se nam to zdi nekaj dokaj strašnega. Vendar pa to živali sprejemajo kot realnost, kot nekaj kar stalno spremlja njihovo življenje. Brez tega bi bilo takoj konec. Človek pa je to seveda zakompliciral. Določil si je svoje normative. Pametuje, da strahu sploh ni ali da strah nima smisla. Pogruntali smo tudi, da se pravi dec ne sme ničesar bati. Posebno “in” so ljudje, ki na najrazličnejše načine izzivajo nevarnosti in se opajajo s premagovanjem strahu. Ja, res, brezpotrebno zakomplicirano. Jaz zase brez težav priznam, da se na čisto enostaven način bojim kar nekaj stvari. Nekaj si jih omenila že v postu pa še kaj bi se našlo. So what?

  6. komentar, št. 6, avtor: kamper

    Ko je tema snamem očala,da boljše vidim :lol:

  7. komentar, št. 7, avtor: GRiSON

    Ha, ha, mene je bilo vedno kot otroka strah, ko so me starši poslali v klet po krompir. Vedno sem imel občutek, da je nekdo za mano. Tako sem se ves čas oziral nazaj. Kdo me opazuje, pa ni bilo nikoli nobenega, ki bi me zgrabil za vrat. Še najbolj vesel sem bil, če je bil takrat v kleti kakšen sosed. Potem je bilo vse v redu, tudi strah je bil odsoten. Danes je to že zgodovina, kar naenkrat, se niti ne spomnim kdaj, sem se strahu nevede znebil :D .

  8. komentar, št. 8, avtor: zdravje

    @ M&M,

    So ti pa nagnali strah v kosti tile parkeljni.
    Jih poznam kar, ki so jih hudički pošteno prestrašili in se jim še danes izognejo v velikem krogu. Pa saj ni čudno, saj se derejo in rožlajo, kot bi jih iz kože dajal, kaj se ne bo otrok prestrašil! :-( He, he, zobar je pa itak poglavje zase. Sem se zdej spomnila, na mojo in bratovo otroško herojstvo: sva sedela v čakalnici pri zobarju in sva vse, ki soravno tako čakali, naprej spustila. Ko sva ostale le še midva, in bi morala it na stol, sva nabrusila pete in hajd domov. :-) :-)

  9. komentar, št. 9, avtor: zdravje

    @ Dajana,

    Ni kaj, tkole mamo, nobena stvar v življenju ni naključna :-)
    Bom pokukala k Ani od srca in seveda tudi k tebi!

  10. komentar, št. 10, avtor: zdravje

    @ Muki,

    Ja, ti dam čisto prav, gotovo smo ga že vsi izkusili. In zagotovo je strah pred neznanim tudi v večini od nas kdaj pa kdaj prisoten.
    Strah pred nevidnim…..aaaaah, to pa je poglavje zase ;-)

  11. komentar, št. 11, avtor: zdravje

    @ Dare,

    lepo si napisal tole o živalih in še kako se strinjam z napisanim.
    In tole, da moških ni nikoli strah: pa kdo si je to izmislil?! Res se nekateri moški vedejo, kot, da nimajo pojma, kaj je strah. Ampak, saj nismo “po župi priplaval”, in nam je itak vsem jasno, da je to le fasada, od znotraj pa …..he, he, a veš, da mi kakšen celo tako deluje, kot, da ga je strah samega sebe……
    Vsi imamo strahove, takšne in drugačne. Razlika je po moje le v tem, da jih eni “priznamo” in se o njih lahko pogovarjamo, drugi pa…..

  12. komentar, št. 12, avtor: zdravje

    @ kamper,

    ni kaj, ti se vedno znajdeš :-)

  13. komentar, št. 13, avtor: zdravje

    @ Grison,

    ooo, tole o kleti in krompirju, mi je pa še kako poznano :-)
    V bloku, kjer smo živeli, je bil naš sosed tudi slep moški, ki je imel seveda tudi psa. In ta kuža je imel v kleti – pod stopniščem- svoj prostor. Ponoči je bil vedno tam doli zaklenjen, včasih celo podnevi.
    In evo mene: moram po krompir in jabolka v klet – čez dan se ve! Pod stopniščemv kleti pa seveda pozdrav štirinožnega prijatelja. Se je ubogi kuža zakajal v steklo in lajal kot prismojen. Madona me je prestrašil.
    He, he, tele blokovske dogodivščine so bile res enkratne :-)
    Je pa zanimivo nekaj: pse imam nadvse rada in se jih prav nič ne bojim.

  14. komentar, št. 14, avtor: tanny

    strahu pred temo nimam… se mi pa dogaja da imam ponoči more, oziroma da začnem kdaj ponoči vpiti brez vzroka.. si lako predstavljaš kako se moj počuti. :) :) sem se že poglobila v to in ne najdem razloga ???

  15. komentar, št. 15, avtor: Levinja

    Mene je včasih strah,da me bo kdo prijel za prste na nogi,če mi gledajo izpod oddeje in čeprav vem,da ga serjem,jih vedno potegnem pod oddejo.Se mi pa dogaja,da se z domišlijo tako prestrašim,da nemorem zaspat in potem prižgem luč in tv in jo gledam dokler ne omagam.Strah me je kadar gre moj otrok sam čez cesto,ker imam izkušnje z nesrečo.Strah me je velike gužve ,mase ljudi.Pa tudi grdih pogledov se bojim :) En sam strah..

  16. komentar, št. 16, avtor: Levinja

    aja oddeja je z enim d haha..

  17. komentar, št. 17, avtor: zdravje

    @ tanny,

    ja, zakaj pa tako strašiš tvojega dragega?! ;-)
    In kako pogosto te tlači mora? Si že kje bila zaradi tega?
    No, se spomnim, da je mene tudi enkrat to doletelo, kmalu po rojstvu prvega sina. Uh, sem slišala škripanje omare, in eno glasno dihanje……. še danes se spomnim, da sem se ustrašila, da kdo ne bi hotel kaj otroku naredit, potlej sem se prebudila, mi je srce razbijalo kot noro.
    Si nisem znala pojasnit te more, ampak sem pozabila nanjo, ona pa name :-)

  18. komentar, št. 18, avtor: zdravje

    @ Levinja,

    Hi, hi, tile strahovi nam dajo vetra, kaj? :-)
    Pri tebi pa domišljija itak dela 100/h.
    Sem se zadnjič pogovarjala z mojim prijateljem o tem, kakšno moč imajo misli! Še kako je res, da v svoje življenje privlačimo tisto, česar nas je najbolj strah. Torej je še kako pomembno o čem razmišljamo in na kakšen način!

  19. komentar, št. 19, avtor: tanny

    saj a ne strašim zanalašč ;) ampak res ne vem in ne nisem se še poglabljala v to. Ravno danes ponoči se je to spet zgodilo… in to je bilo po dolgem času, to je po 2 mesecih. Včasih celo 2x na mesec.

  20. komentar, št. 20, avtor: strojnik

    Mene je vedno bolj strah idiotov na cesti, saj imajo vedno močnejše avte. Malo noro se mi zdi umreti ali biti poškodovan, zaradi takšne neumnosti. Moji otroci se pa po zadnjih opažanjih skoraj malo preveč upajo. Jim držimo predavanja o obnašanju do tujcev naprimer… :?

  21. komentar, št. 21, avtor: zdravje

    @ tanny,

    saj vem, da ne! Mal sem se pohecala!
    Kaj pa, če preveč razmišljal o tem? In te je strah, da se bo spet ponovilo? Veš, da s tem to res prikličeš! Razmisli malo o tem. ;-)

  22. komentar, št. 22, avtor: zdravje

    @ strojnik,

    Tole “razkazovanje moči” nekaterih “frajerjev” na cestah je dostikrat res noro! Včasih nehote pomislim, če bomo sploh v enem kosu prišli do doma :-(
    Še kako se strinjam s teboj glede otrok: res jih je potrebno imeti kar naprej “na očeh”.

  23. komentar, št. 23, avtor: tanny

    ej ne sploh ne razmišljam o tem, ker se mi enostavno ne zdi več omembe vredno… recimo včeraj sem gledala po tv-ju komedijo v kateri je bil en smešen prizor s pitonom, kačo in v mori se mi je zgodilo, da me ja napadla kača…
    včasih se mi sanja o moškem z očali in ne poznam nikogar takega, pa še in še je tega..

  24. komentar, št. 24, avtor: zdravje

    @ tanny,

    zgleda, da se strašno “vživiš” v vsako stvar.
    Če se meni čez dan nekaj močno vtisne v spomin, se tudi zgodi, da se mi ponoči še sanja o tem. Nikakor pa ne, da bi me to morilo.

  25. komentar, št. 25, avtor: vlatka

    zdravje,

    čisto iskreno: mene ni ničesar strah. Kar bo življenje prineslo, tako bo. :)

  26. komentar, št. 26, avtor: vlatka

    P.S.

    Ja, me je nekaterih stvari strah, pa ne priznam.Tu ne. V sebi pa vem. :(

  27. komentar, št. 27, avtor: Levinja

    “Še kako je res, da v svoje življenje privlačimo tisto, česar nas je najbolj strah.”

    Meni je mami celo puberteto govorila,naj pazim kakšnega fanta bom imela,da nebo nasilen,ko prvič udari beži od njega.In kaj se je zgodilo?Bila sem celo v varni hiši.

  28. komentar, št. 28, avtor: zdravje

    @ Vlatka,

    kar drži ane, da so strahovi pri nas vseh “doma”.
    Se strinjam, da se je najbolje prepustiti življenju, samo včasih pa……

  29. komentar, št. 29, avtor: zdravje

    @ Levinja,

    Takšne in drugačne lekcije “privlečemo” s temi strahovi. In nekatere “šole” so zares težke in boleče, žal.

  30. komentar, št. 30, avtor: bamboo

    mislim, da je veliko strahov povezanih ze iz nasega otrostva. nato smo vse to potisnili v podzavest in kasneje, ko nekaj podobnega dozivimo, se spomnimo vse za nazaj

  31. komentar, št. 31, avtor: vlatka

    zdravje,

    najbolje je tisto: “udri brigu na veselje” in adijo strahovi :)

  32. komentar, št. 32, avtor: zdravje

    @ bamboo,

    se strinjam s steboj. Menim, da nam v različnih obdobjih našega bivanja, življenje “postreže” z različnimi strahovi. In dokler se umikamo in branimo, ne moremo iti naprej.

  33. komentar, št. 33, avtor: zdravje

    @ Vlatka,

    Dober nasvet, ni kaj, si ga velja zapomnit :-)

  34. komentar, št. 34, avtor: BB

    Enostavne strahove imajo tvoji bralci, ni kej ;)
    Strah pred tem, da moje življenje ne bo tako sijajno, kakor si ga slikam v domišljiji.
    Strah pred revščino in bedo.
    Strah pred končno samoto.

    Strah pred novimi podražitvami ;)

    Dobra tema drugač. Dejstvo je, da je zdravje več kot samo to, kar človek je. Je tudi to, kaj in kako se obnaša s svojim telesom. In kaj mu šviga po glavi in kako se s tem spoprijema. Na vse to imamo vpliv. Če se nekje v Jadranu potopi ladja nevarnih snovi,… no to je pa že druga alegorija :D

  35. komentar, št. 35, avtor: čivka

    Mene so celo otroštvo zelo strašili, z vsem mogočim, ker me pač drugače niso znali obvladati, pogovarjati se pa itak niso znali z menoj, ker sem bila prepametna (v tem smisli, da sem vse videla, slišala in so bila moja vprašanja preveč direktna in so zahtevala odgovor resnice, ki pa si jo marsikdo še sebi ni želel priznati a kaj šele, da bi jo povedal petletni navihani deklici…) za njih tako da sem dala skozi celo paleto različnih doživljanj strahu, od tiste ta prave paranoje pa do groze… ampak hvala bogu je vse z mojih notranjim zorenjem in razumevanjem človeške psihe in sveta izzvenelo iz mojega življenja in sedaj tudi, če me je že česa strah se tega ne bojim več razumeš? Naša volja je še vedno močnjša od strahu!

  36. komentar, št. 36, avtor: majrim

    teme ne….me v bistvu nekako pomirja…strah me je pa izgube staršev..

  37. komentar, št. 37, avtor: vlatka

    zdravje,

    če vržeš vse na veselje, ga tudi strah vrže…, in iz tega sledi, da ga ne more biti več…. :)

  38. komentar, št. 38, avtor: drmagnum

    Ne vem če je to strah. Zmeraj pa me skrbi, če bi se mi kaj zgodilo. V avtomobilu, kot pešcu na cesti ali kot sopotniku v tem prometu. Imam občutek, da vsi preveč drvimo.

  39. komentar, št. 39, avtor: zdravje

    @ BB,

    Se strinjam s teboj, da je tema “široka” in bi se dalo o njej še in še debatirat.
    Večino od nas že od otroštva naprej spremljajo razni strahovi. Na nas pa je, kako se “spopadamo” z njimi, z raznimi težavami, izzivi…..
    Čisto res je tudi, da bolj, ko zakompliciramo vse skupaj, težje nam je. In vedno na vse lahko gledamo z dveh plati: optimistično ali pesimistično. Še kako nam je znano, katera se bolj obnese, ane?! ;-)

  40. komentar, št. 40, avtor: zdravje

    @ Čivka,

    Ogromno staršev še danes tako ravna z otroci: ker jih ne morejo in ne znajo “ukrotiti”, jih začnejo strašiti. Lepo si opisala te svoje strahove, k sreči je vse to že za teboj.
    Čivka, ni pa ničesar samo po sebi umevno: brez močne volje in še marsičesa, tudi ti ne bi bila na tej poti, kjer si, se strinjaš?

  41. komentar, št. 41, avtor: zdravje

    @ majrim,

    ne premišljuj o tem, zgodilo se bo tako, kot se pač mora. Vsi bomo nekoč odšli…..

  42. komentar, št. 42, avtor: zdravje

    @ Vlatka,

    Imaš prav, ogromno je na tem, kako stvari zasučeš…… ;-)

  43. komentar, št. 43, avtor: daniyel

    Strah je večkrat zelo dobra stvar. Jaz sem vedno pravil: “Naj te je največ strah človek,katerega ni ničeser strah.” Taki so najhujši.
    Osebno me je bilo zadnje čase strah pred neuspehom, ampak uspel sem ;)

  44. komentar, št. 44, avtor: vlatka

    zdravje,

    seveda. Tudi strah ima manjše oči, če ga pogledaš z nasmehom. :)

  45. komentar, št. 45, avtor: GRiSON

    Moj prijatel, je vedno hotel ostati z menoj na dvorišču, nikoli ni hotel oditi domov. Njegovi starši so vedno na koncu še dodali: “Če ne boš prišel domov, te bodo pa cigani vzeli!” Revež, se je še dolgo let, bal ciganov :D .

  46. komentar, št. 46, avtor: zdravje

    @ drmagnum,

    Vse skrbi oziroma vse o čemer premišljujemo, pritegnemo v svoje življenje kot magnet. In tisto, o čemer premišljuješ in te skrbi, se bo tudi zgodilo. Življenje je manifestacija misli, ki se porajajo v naših glavah. Je treba skrbno pazit, kako razmišljaš.

  47. komentar, št. 47, avtor: zdravje

    @ daniyel,

    Lepo, da si uspel, da si premagal strah in si zadovoljen ;-) Le tako naprej!

  48. komentar, št. 48, avtor: zdravje

    @ Vlatka,

    se strinjam s teboj ;-) Dostikrat ima strah “prevelike” oči.

  49. komentar, št. 49, avtor: zdravje

    @ Grison,

    Starši lahko nevede otroku naredijo ogromno škode s tem, ko ga “strašijo” z raznimi bavkami, cigani in ne vem kom še. V tem se pač kaže nemoč pri vzgoji, na žalost :-(

  50. komentar, št. 50, avtor: mica

    Včasih se nam zgodi kaj takega, da potem postane strah naš redni spremljevalec…..
    V bistvu sem se na njegove obiske že navadila….
    :-)

    nI PA prijetno, to pa RES—-

  51. komentar, št. 51, avtor: zdravje

    @ mica,

    Strah je čustvo, katerega največkrat doživljamo. Vedno je najbolje, da se z njim soočimo. Obstaja veliko metod za premagovanje strahu, ena izmed njih je tudi meditacija. Si že poizkusila mogoče z njo?

  52. komentar, št. 52, avtor: GRiSON

    To, meditacija :D .

  53. komentar, št. 53, avtor: zdravje

    @ Grison,

    In zakaj ne? ;-)

Komentiraj

Ime

e-poštni naslov (ne bo prikazan)

Spletna stran

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !




Blog Nasveti za dobro počutje | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |